V Novi Sloveniji se ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta spominjamo vseh žrtev holokavsta in ob tem sočustvujemo z vsemi žrtvami, kakor tudi z njihovimi svojci. Krivda žrtev je bila zgolj v tem, da so pripadale nekemu razkropljenemu narodu, katerega pripadniki so zaradi svojega dela, premoženja in tudi vpliva bili trn v peti tistim, ki so se želeli polastiti njihovega premoženja in vpliva ter jih popolnoma onemogočiti, da bi potem sami lažje zavladali. Vsa demokratična javnost v Evropi in v svetu priznava, da je bil nad Židi storjen velik zločin oziroma genocid. Iz mnogih evropskih mest so Židje izginili, tudi iz slovenskih, le kakšen grob, stavba, ostanki svetišča še pričajo o njihovi nekdanji prisotnosti.

Tudi v Sloveniji obeležujemo dan žrtev holokavsta z namenom, da se vsi poučimo o resnici in vzrokih njihovega trpljenja. Ta spomin pa je tudi opomin nam vsem, da bi se bolj zavedali, do kakšnih krutih dejanj lahko privede sovraštvo do pripadnikov nekega naroda, rase ali vere.

V Sloveniji se spominjamo žrtev holokavsta in obsojamo vsa takšna zločinska dejanja. Medtem ko nas ta spomin ne razdvaja, pa moramo z obžalovanjem ugotoviti, da nismo sposobni enakih čustev in obžalovanja vseh podobnih dejanj, ki so se dogajala na našem ozemlju in pripadnikom našega naroda. Zagotovo niso bili žrtve nacizma, fašizma in komunizma samo tisti, ki so bili na krut način mučeni, ubiti ali izgnani, pač pa tudi tisti, ki so v imenu nekih ideologij morali mučiti, ubijati in preganjati ne samo okupatorje, pač pa tudi sonarodnjake. Mrtvi so odrešeni, njihovi žalujoči na eni strani še vedno ponižani zaradi laži in prikrivanja resničnih motivov, mučitelji pa ponižani sami pred seboj in pred narodom ob spominu na lastna dejanja, mnogokrat prekleti ali pomilovani od tistih, ki so jim zlo storili. Na srečo pa so storilci deležni tudi odpuščanja.

Ob tem se sprašujem, ali Slovenci res ne moremo skupaj žalovati in obžalovati vseh žrtev našega naroda in obsoditi režime, ki so ljudi pahnili na eno ali drugo stran. Ob evropskem dnevu žrtev totalitarnih režimov, ki ga je Evropa obeležila 23. avgusta, smo se v Sloveniji znova razdvojili, ker nismo bili sposobni priznati vse resnice in obsoditi vira, od koder je prihajalo zlo. Zato bomo ob spominu na žrtve holokavsta z grenkobo pomislili tudi na domače žrtve, ki jih je zaradi nasprotovanja komunističnemu režimu ali pa zgolj zaradi njihove verske pripadnosti doletela enaka usoda preganjanja ali krute smrti. Razlika je le v tem, da holokavst priznavamo in ga obžalujemo, komunistično nasilje pa se še vedno opravičuje in zamegljuje, namesto da bi ga enkrat za vselej obsodili in storili odločilen korak k narodni odrešitvi. Zato bodo vse besede naših voditeljev o varovanju človekovih pravic in obžalovanju žrtev holokavsta prazne ali celo hinavske vsaj toliko časa, dokler se ti isti voditelji ne bodo resno zavzeli za resnico in obsodili tudi komunistično nasilje in genocid nad lastnim narodom.